Estetika

VID SNOJ: ESTETIKA OD ANTIKE DO ROMANTIKE

12/2

1) Opredelitev naslovnih pojmov, temeljno področje
2) Itinerarij, načrt poti po zamejenem področju, orientirne točke

ESTETIKA: filozofska disciplina, ki se deli v dve veji: (1) filozofija umetnosti in (2) filozofija estetskega fenomena. Estetski fenomen je lahko stvar v naravi (npr. sončni zahod) ali artefakt (naredil človek:pohištvo, avto, otroška igrača). V obeh vejah je vodilno vprašanje »Kaj je lepo?« Druga veja se imenuje tudi »environmental aesthetics« - okoljska estetika – ukvarjanje z lepim glede na to, kar obdaja človeka v njegovem življenjskem okolju. Ni lep vsak artefakt, če pa je, je lepota v njem drugotnega pomena – prvotni smoter je biti sredstvo za dosego nečesa drugega – raba, korist za nekaj, npr. miza imanajprej uporabno, šele nato pa estetsko vrednost.

Za nas je zanimiva prva veja – filozofija umetnosti. Dve predpostavki: v tej sintagmi so mišljene umetnosti v množini: vizualne umetnosti (slikarstvo in kiparstvo) in nevizualne umetnosti (npr. glasba in literatura). Druga predpostavka: umetnost v celoti gledano je tisto prednostno področje, na katerem se kaže lepo. Umetnost je posrednica, katereprvotvni namen je prikazovanje lepega – nima primarno uporabnega namena. Umetnost ne kot obrt, spretnost ali rokodelstvo, ampak kot lepa umetnost. Z umetnostjo so prvotno mišljena tudi rokodelstva. Šele v novem veku se uveljavi razločevanje, rokodelstvo je izločeno in umetnost dobi pridevek »lepa umetnost«, da se to izpostavi. Naloga filozofije umetnosti je opredelitit, kako se kaže lepo, podkaterimi splošnimi pogoji se kaže lepo v umetnosti. Razlika z umetnostnimi vedami: literarna veda, umetnostna zgodovina, je v tem, da se umetnostne vede ukvarjajo s tem, kako se kaže lepo v konkretnem, posameznem delu, ali tudi npr. zvrsti (romanu) ali obdobju (romantiki). Filozofija umetnsoti se ukvarja s splošnimi pogoji za prikazovanje lepega v umetnosti, na ta način naj bi pripravljala teoretičnopodlago za umetnostne vede (nosilni temelj in pojmovna orodarnica umetnostnih ved).

A že pri Heglu ni čisto tako: Predavanja o estetiki, na berlinski univerzi v 1820-ih letih, objavljena po transkriptih od 1831 naprej. Pomenijo najveličastnejši primerek estetike kot filozofije umetnosti. Prva izrecna filozofija umetnosti je že po naslovu Schellingova iz 1802/03 – avtor prve prave filozofijeumetnosti, Hegel pa najpomembnejše. Heglova estetika je posebna v tem, da krši podano shemo – naloga estetike ni le da zagotavlja pojmovno osnovo za umetnostne vede, ampak mora razviti tudi zgodovinsko razsežnost, da motri umetnost kot celoto. Umetnost kot čutno utelešenje duha, poprijema različne oblike v določnem zgodovinskem zaporedju. Govori o umetnostih, »kunst arten« (umetniške vrste –kiparstvo, arhitektura, glasba, literatura, pesništvo), v množini; tudi o zgodovinskih slogih, skozi katere gredo te umetnosti – te imenuje z »kunst formen« (umetniške oblike oziroma sloge): različuje simbolični, klasični in romantični slog. V vsakem je po Heglu sorazmerje med duhovno vsebino in čutno obliko drugačno. V vsakem obdobju ima vodilno vlogo ena od umetnsoti – v simboličnem slikarstvo predantiko je prevladovala čutna oblika nad duhovno vsebino; vodilna je bila arhitektura. V klasičnem ravnovesju med čutno obliko in duhovno vsebinstvo spada kiparstvo, grško klasično kiparstvo npr. izpopolni prikaz človeške figure. Romantični slog – pri Heglu od antike naprej, začenši s srednjim vekom – nad čutno obliko prevlada duhovna vsebina. Vodilna umetnost je slikarstvo, glasba in pesništvo oziromaliteratura (ne le teoretsko, tudi historično obravnava pod zgodovinskim vidikom.)

Umetnsoti niso rokodelstvo, to so lepe umetnosti, namen je prikazovanje lepega. Tako umetnost razumemo še zdaj, a ni bilo vedno tako: ne v antiki, ne v srednjem veku. Do ločevanja umetnosti in rokodelstva pride šele v 18. stoletju, vpelje Charles Batteaux /šarl batou/: Lepe umetnosti speljane na eno samo...